Izobraževanje:Znanost

Vodikova bomba. Zgodovina ustvarjanja močnega orožja

V poznih 30-ih letih prejšnjega stoletja v Evropi so odkrili zakone cepitve in razpadanja kemijskega elementa urana, vodikova bomba iz kategorije fikcije pa se je spremenila v resnično realnost. Zgodovina razvoja jedrske energije je zanimiva in še vedno predstavlja razburljivo konkurenco med znanstvenim potencialom držav: nacistična Nemčija, ZSSR in ZDA. Najmočnejša bomba, s katero je vsaka država sanjala, ni bilo samo orožje, temveč tudi močno politično orodje. Država, ki jo je imela v svojem arzenalu, je dejansko postala vsestranska in bi lahko narekovala svoja pravila.

Vodikova bomba ima svojo zgodovino ustvarjanja, ki temelji na fizičnih zakonih, namreč termonuklearnem procesu. Sprva se je napačno imenovala jedrska energija, razlog pa je bil nepismenost. Leta 1938 je znanstvenik Bethe, ki je kasneje postal dobitnik Nobelove nagrade, delal na umetnem viru energije - cepitvi urana. Tokrat je bil vrhunec znanstvene dejavnosti mnogih fizikov, v njih pa je bilo mnenje, da znanstvene skrivnosti sploh ne bi obstajale, saj so bili znanstveni zakoni prvotno mednarodni.

Teoretično je bila izumljena vodikova bomba, vendar je zdaj s pomočjo oblikovalcev morala pridobiti tehnične oblike. Ostala ga je le, da jo pakira v določeno školjko in jo preizkusi za moč. Obstajata dva znanstvenika, katerih imena bodo vedno povezana z ustvarjanjem tega mogočnega orožja: v Združenih državah je Edward Teller in v Sovjetski zvezi - Andrej Saharov.

V ZDA je termonuklearni problem že leta 1942 začel obravnavati fizike Edward Tellerja. Po nalogu Harryja Trumana je takrat ameriški predsednik, najboljši znanstveniki v tej državi delali na tem problemu, ustvarili so popolnoma novo orožje uničenja. Poleg tega je bil vladni red na bombi s kapaciteto najmanj enega milijona ton TNT. Vodik za vodikovo bombno snov je bil ustvarjen in izkazal človeštvo v Hirošimi in Nagasaki svoje neomejene, a destruktivne sposobnosti.

Hirošima je padla bomba, ki je tehtala 4,5 tone z vsebnostjo urana 100 kg. Ta eksplozija je ustrezala skoraj 12.500 ton TNT. Japonsko mesto Nagasaki je izbrisalo plutonijsko bombo enake mase, vendar je ekvivalent že 20.000 ton TNT.

Prihodnji sovjetski akademik A. Saharov leta 1948 je na podlagi svoje raziskave predstavil oblikovanje vodikovega bombona, imenovano RDS-6. Njegova raziskava je potekala na dveh vejah: prva se je imenovala "puff" (RDS-6c), značilnost pa je bila atomska nabita, ki je bila obkrožena s sloji težkih in lahkih elementov. Druga veja je "cev" ali (RDS-6T), v kateri je bila plutonjeva bomba v tekočem devteriju. Nato je prišlo do zelo pomembnega odkritja, kar je dokazalo, da je smer "cevi" slepi konec.

Načelo vodikove bombe je naslednje: najprej v notranjosti HB-lupine eksplodira naboj, ki sproži termonuklearno reakcijo, zaradi česar nastane nevtronska bliskavica. Postopek spremlja sproščanje visoke temperature, ki je potrebna za nadaljnjo termonuklearno fuzijo. Neutroni začnejo bombardirati podlogo iz litijevega deuterida, nato pa se pod neposrednim delovanjem nevtronov razdeli na dva elementa: tritij in helij. Uporabljena atomska varovalka je sestavni del, ki je potreben za sintezo, ki teče v bombo, ki je že v uporabi. To je tako neugodno načelo delovanja vodikove bombe. Po tem predhodnem ukrepu se v mešanici devterija in tritija začne termonuklearna reakcija . V tem času se temperatura v boki poveča in več vodi vodik v sintezo. Če sledimo času teh reakcij, je lahko stopnja njihovega delovanja označena kot trenutna.

Nato so znanstveniki začeli uporabljati ne sintezo jeder, ampak njihovo delitev. Ko je ena tona urana razdeljena, se ustvari energija enakovredna 18 Mt. Takšna bomba ima močno moč. Najmočnejša bomba, ki jo je ustvarilo človeštvo, je pripadala ZSSR. Vstopila je tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Njegov eksplozivni val je bil enačen s 57 (približno) megatonami TNT. Leta 1961 je bila na pragu arhipelaga Novaya Zemlya.

Similar articles

 

 

 

 

Trending Now

 

 

 

 

Newest

Copyright © 2018 sl.unansea.com. Theme powered by WordPress.