Lizbonska pogodba

EU, kot največji politični center, ima v svoji sestavi do sedaj 27 držav. Vendar pa je v letu 2004, ko je bil sestavljen samo iz 25 držav, je postala neobvladljiva in začela izgubljati svoj demokratični značaj. Torej, medtem ko je bilo vprašanje o sprejetju ustave za Evropsko unijo. Nekaj let razvoja so zagotovili zelo demokratično prakso, ki se je nato moral biti podpisana s strani vseh sodelujočih državah. Ampak on je podpisal le 18 držav. Zato je večina določb zakona je bilo potrebno, da bodisi odpraviti ali spremeniti.

Nov dokument o reformah je bilo ime "Lizbonska pogodba", je uporabil besedo "Ustava" in je bila podpisana 13. decembra 2007 v portugalski prestolnici vseh sedemindvajsetih držav članic o strukturi Evropske unije. Tako je ta sporazum sprejme mesto stare ustave Evropske unije in Evropsko unijo namen preoblikovanja sistema upravljanja, in je postala podlaga za delovanje EU v naslednjih dvajsetih letih.

  Lizbonska pogodba utrdila ravnovesje med interesi in cilji držav EU-držav, s čimer, najnovejše stanje "veliko moč".

Besedilo tega sporazuma je prinesla spremembe v osnovnih treh dokumentih Evropske unije: Rimske pogodbe, Maastricht in pogodbe jedrske energije. Pravna podlaga Unije se posodablja dva zakona: PEU in PDEU, oba sta enako pravno veljavo.

DES vključuje glavne cilje in cilje, temelje in načela EU. V njej opisuje metode sodelujočih držav sodelovanja, kot tudi naslikal zunanje politike Unije in njene varnostne politike. PDEU glede na smer politike EU, svoje svobode, pravice in varnosti, kot tudi sistem regulacije zunanjih odnosov in financ.

  Lizbonska pogodba ima več število protokolov, ki tvorijo sestavni del glavne pogodbe. Torej, so bodisi pojasniti določbe pogodb, položaj ali obliko nekaterih držav o različnih vprašanjih. Poleg tega ta sporazum uzakonja načelo pristojnosti, kar pomeni, da Evropska unija nima pravice, da gredo presegalo pristojnosti, ki mu sodelujoče države.

Lizbonska pogodba predvideva tudi sistem treh ravni EU za nadzor, ki je sestavljen iz institucij, ki imajo oblast in druge organe, ki so ustvarjene na podlagi odločb institucij, in tako imenovanih institucij.

Institucije so bili dodani dve strukturi: Svet je najvišji organ politične moči, in centralna banka. Svet ima predsednika, ki je izvoljen za dve leti in pol, pa tudi visoki predstavnik EU za varnostno politiko in zunanje zadeve. Število članov odbora poslanske ne sme preseči sedem sto petdeset-ena.

Lizbonska pogodba določa, da so tri države tvorijo tako imenovano predsedstvo Sveta, položaj, ki ga zaseda na 18mesyatsev.

Države pogodbenice imajo pravico sklepati sporazume med seboj, v primeru, če niso v nasprotju z dogovori, ki so bile podpisane in EU ne bo presegajo njene pristojnosti.

Tako je Lizbonska konvencija EU omogočila, da opredeli in voditi zunanjo in varnostno politiko, vključno z dogovorom z delovanjem notranjega trga in carinske unije, gospodarske, ekonomske, teritorialne in socialne politike. Poleg tega je EU ima pravico, da se ukvarjajo z vprašanji energije, kazenskega pregona, prevoz, okolje in zdravje ter mnogih drugih vprašanj. EU se strinja, da zagotovijo pomoč in podporo vseh sodelujočih držav na področju izobraževanja, kulture, turizma in medicine.