Recept za mazilo na latinščini: značilnosti in pravila za predpisovanje

Ko pacient pride na sprejem in glasi svoje pritožbe pri zdravniku, po pregledu in zbiranju anamneze zdravnik na primer napiše recept za mazilo v latinščini, ker ni mogoče kupiti vseh oblik. Nekatere je mogoče storiti le.

Izvleček dozirnih oblik. Splošne določbe

Recept je pisni recept zdravnika farmacevtu, o katerih sestavinah je treba drogirati. Recept za mazilo v latinščini lahko vključuje:

• Mazilne baze, ki so živalskega, rastlinskega, mineralnega in sintetičnega izvora.
• Glavno načelo delovanja. Če je ena, potem je to preprosto mazilo, če sta dva ali več zapletena.

Predpisovanje vseh zdravil poteka v latinici. Navedba, kako uporabljati, je napisana v ruskem jeziku v Rusiji, ker je namenjena bolniku, ki ne govori latinščino.

Kaj je v receptu

Obrazci za razrešnico receptov so standardizirani in nujno vključujejo naslednje:

• Žig med. Institucija.
• Indikacija, recept za odrasle ali otroke. Pravica je poudarjena.
• Datum razrešnice.
• Ime bolnika. Koliko let je poln let.
• Polno ime zdravnika. Lahko je žig.
• Zdravniški recept.
• Povejte farmacevtu, da zdravilo da bolniku.
• Navodila pacientu, kako jo uporabljati (enkrat na dan, dva do trikrat, itd.).
• Podpis zdravnika, njegov osebni okrogel pečat.
• Okrogel pečat zdravstvene ustanove, kjer je v središču - "za recept".
• Veljavnost recepta.

To so kratka pravila za predpisovanje predpisov.

Glavni del recepta

Tradicionalno je recept napisan v latinščini. Študira se na vseh medicinskih šolah. Sodobni zdravnik pogosto predpisuje recept v skrajšani obliki. Latinski za zdravnike predpostavlja recept v genitivnem primeru. Toda mazilo, namesto celotnega Unguentlim, je napisano skrajšano Ung. Obvezno z veliko črko, na primer ime baze, na primer Lanolini. Ol. Namesto Oleum (olje), natančneje Olei, v genitivnem primeru pa beseda "breskev", Persicori.

Ime vsake komponente je napisano iz nove črte. To ne preneha z receptom za mazilo v latinščini za bolnika z atopičnim dermatitisom. Sestava je še vedno voda. Napisana je tudi v okrajšani obliki in v naslednji vrstici: Aq. Namesto Aquae distillatae (natančneje, izgleda kot Aq., Destill). Naslednja vrstica označuje zahtevano glasnost. To je tisto, kar zgoraj opisani recept za mazilo v latinščini izgleda:

Ung. Lanolini.

Ol. Persicori.

Aq. Destill.

30.0.

Naslednja vrstica za bolnika v ruskem jeziku. Mast: Mazite kožo 2 r. Na dan. To je celoten recept za mazilo na latinščini.

Zakaj zdravniki uporabljajo izumrle jezik

Zdravniki so zaprta strokovna skupnost. Uporabljajo latinščino iz več razlogov.

• Prvič, to je poklon antični tradiciji. Zgodovina medicine in razprav o njej je padla na obdobje rimske antike. Da bi izkoristili svoje znanje, je vsak, ki se je spoštoval, imel latinščino, ga prebral in napisal. Ves srednjeveški izobraževalni sistem je nujno vključeval znanje latinščine in seveda je bil uporabljen, tako da so lahko samo znanstveniki razumeli sestavo zdravila in nihče ni mogel samozdraviti.
• Druga je razdrobljenost srednjeveške Evrope, kjer so govorili različne jezike. Latinski je prišel kot univerzalen, ki so ga razumeli zdravniki, odvetniki, filozofi. Tako je bila jezikovna ovira premagana na univerzah, ki so stala med samimi učenci in njihovimi učitelji. Ni bilo težko obvladati, saj je večina romanskih jezikov temeljila na latinščini. V XIX. Stoletju so to vlogo opravljali francoski in v XX. Stoletju angleščina kot univerzalni jeziki medetničnih komunikacij. Vendar je latinsko že globoko zakoreninjena v znanosti in še naprej živi in služi medicini. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je latinsko v zahodni Evropi podpirala katoliška cerkev. Sodobni zdravnik, ki je odprl posebno revijo v tujem jeziku, bo na splošno razumel, kaj je na kocki, saj so glavna imena podana v latinici ali zelo močno latinizirana.
• Profesionalna primernost. Študija latinščine v prvem letu razkriva lase in malomarnosti študentov v srednjih šolah in nam omogoča, da izločimo balast, kar bo škodilo bolnikom. Med krogi v bolnišnicah, ko je pacient hujši, lahko zdravniki izmenjujejo stališča neposredno na oddelku na latinščini, ne da bi vplivali na občutke pacienta in njegove sorodnike. Šele po tem, ko pridejo do določenega dogovora med seboj, delno in ne neposredno na čelu obveščajo bolnika in njegove sorodnike o tem, kako so stvari in kakšna je napoved.